Tocka, kjer se zacnejo selitve, je v verzih: Sprva smo placevali najemnino, preverjali arhive in menjavali založbe, potem smo zaceli trgovati z zrakom in s steklenicami svetlobe, s katerimi smo zdravili hrbte, ki so bili privezani k železnim stolom. Takrat so tudi zrak razdelili med tiste, ki niso, in tiste, ki so. Dovolj smo videli, da lahko zapustimo umetne soseske. [...] Razmišljamo o tem, da bi naselili opušcene vrtove, kjer ni ne starih ne novih prerokov. Išcemo tiste, ki ne delijo. Selitve Roberta Simoniška so poezija prehodov, medprostorocasja, motrenja, cujecnosti, rasti. Kot cakanje na hodnikih, stopanje po stopnišcu, ko premislimo, opravimo inventuro, precistimo predale, imamo neuporabne jezike in za nami ostaja neizreceno in nekaj tudi odvržemo. Prav ta »cas«, odlocujoc, zahteven, je lahko bridek, a postavlja cloveka na preizkušnjo. In ce se ne ukloni, samopomiluje, lahko dobi veliko. Pri vsaki selitvi, naj bo prostovoljna ali v katero smo pahnjeni, gre za pahljaco obcutij – zapušcanje, upanje na novo/boljše (Tudi ko vlak stoji, smo le nomadi. Cakamo, da se odpahnejo soncna vrata in skozi njih posije nekdo, ki ve, od kod prihajamo.), nostalgijo, spomine ... Za odmik, osamo, primik k sebi (Si upamo priznati, da nas edino koža odveže od zemlje in zaustavi cas?), tišino, stik z naravo in (pridih starožitnosti, pravljicnosti, naivnosti so le sredstvo) za vaje v prebujenosti. Neizogibno pride novo, pride ocena starega (Dolgo je trajalo, da smo obsodili ujetnike in spregovorili o sebi.), a odpade odvecno, nepomembno. In tak je tudi spoznavni horizont Simoniškovih novih verzov – zreli, odlocnejši, tudi krajši verzi (in krajše pesmi, s ponovitvami in poudarjenim ritmom) z ogoljenim jezikom, ki prehaja v simbole, izpisujejo krivice, prostorja brez izhodov, prebujeno zrejo v Potemkinovo vas, kulise padajo, priznavajo, da vidijo vec, kot bi smeli, kot bi bilo dobro ... Zato se sprašujejo tudi o krivdi (Pocutil sem se krivega, ker prihajam iz casa, ki namesto glasu [!] zaupa kodiranim sporocilom. Postalo me je sram, ker se vracam v mesta, kjer verz enacijo s pijansko letargijo in izracuni v mišjih indeksih.). In prav ta moment zasuce poezijo R. Simoniška (iz nekoc atmosferskih pejsažev v slikovite kipe z gravurami) v dialoško-dialekticno razmerje, ki temelji na odgovornosti, med govorcem (1. os. ed., ponekod 1. os. mn.) in svetom (nepoštenosti). Znana dihotomija vnese pricakovano melanholicno noto (poznamo že iz prejšnjih zbirk), vendar tudi (kar je novo) kriticno patino in realni optimizem (Nagibamo se k svetlemu jedru.). Kaj prinašajo Selitve? Marsikaj. Niti ni najpomembnejše, kaj selitvam botruje (Ko se prelomijo razdalje v oceh, na ramena pritiskajo nova življenja. in Postali smo tihe kretnje in goli obrazi.), niti to, kaj pomenijo (Da bom krožil med tistimi, ki se ne bojijo resnice. in Odlocitve morajo biti natancnejše od korakov, ki hocejo na prehojene steze.). Štejejo spoznanja (Marsikaj, kar gre mimo, je videz.) in najpomembnejše je, da clovek/pesnik/bralec odgovorno od njih vzame, kar mu ponudijo, in dobi ravno toliko, kolikor lahko vzame – to je kot je pripravljen/sposoben sprejeti/razumeti/dojeti – v popotno malho, ko caka na peronu, da pripelje vlak. (Petra Koršic)