Pod tem pomenljivim naslovom se skriva konceptualna zbirka, ki tematizira slovo od mladosti (ki jo je v slovenski poeziji utemeljil Prešeren z istoimensko pesmijo). V njegov inventar mladosti, pa kot najvidnejši vstopata mamina želja, da bi bil puncka in pa obcutek »brezdomnosti«. Svoje mladosti se Vrecar loteva neposredno, custveno in odkrito. Seveda ni celotna zbirka vezana na zemljevid njegove osebne zgodovine, temvec zgolj nekatere kljucne pesmi, ostala poezija je podobna, kot jo najdemo v njegovih predhodnih zbirkah. V zbirki Vrecar polaga pred nas na tnalo, svoje travme in strahove, svoje odnose, svojo seksualnost, svoja estetska izhodišca, svojo filozofijo, skratka vso svojo esenco. Vcasih je igriv in svoboden v imaginaciji kot Šalamun, vcasih gleda na življenje kot eksperiment kot Grum, vcasih je smrtno resen kot Dane Zajc, vcasih je provokativen kot Svetlana Makarovic. S to zbirko se Tomislav Vrecar utrjuje med najbolj energicnimi, vitalnimi in izrazno mocnimi pesniki mlajše srednje generacije, ki jezdijo na valovih casa, ki ga živimo. S to zbirko pa je bil nominiran za Veronikino nagrado 2012.