Prefinjena haikujevska zbirka mojstra pesniške besede, ki z naslovom aludira na kratkost forme, je zvesta duhu haikuja, obenem pa zelo sprošcena, spontana v izbiri podob in kombinaciji besed, jezikovno inovativna, kompozicijsko zanimiva, saj vsak haiku ucinkuje samostojno, obenem pa kot sestavni del širše zgodbe." Ta širša zgodba je zaokrožena v štirinajstih ciklih haikujev, ki nosijo pomenljive haikujevske naslove (naslovi so obenem haikuji), ki nakazujejo motivno-tematsko, pa tudi idejno zasnovo zbirke, ki je umešecna v zimsko pokrajino. Milan Vincetic v spremni besedi o zbirki med drugim zapiše: »Življenje, pa naj bo zgolj biološko stanje vsega živega, je namrec kljub skoraj nepojmljivim znanstvenim dosežkom/presežkom še zmeraj zavito v koprene skrivnosti, ki pa niso le v domeni transcendence, temvec in predvsem primarnega obcutja naših zaznav in cutil. Josipu Ostiju narekujejo pesmi prav slednji senzorji, s katerimi preci do robov ontoloških vprašanj, na katera odgovarja z izkušnjo (samo)spozna(va)nja.« Nedvomno gre za eno najbolj dodelanih "ljubezenskih" haikujevskih zbirk, ki izhaja iz bogatih pesniških izkušenj Josipa Ostija, prodornega pesniškega duha, ki je igriv, iskriv, duhovit, globok in izrazito sporocilno in estetsko suveren.