Ivo stropnik tudi v tej zbirki ostaja zvest svojemu lirsko-slovarskemu gnezdenju. Tokrat ga še posebej prevzema intima, v katero vstopa iz razlicnih zornih kotov, velikokrat celo socasno, jih na nek nacin prepleta, z menjavo perspektiv in spretnimi jezikovnimi manevri pa ustvarja konsistentne in vecplastne pesniške izpovedne svetove, iz katerih veje bogata in sprošcena imaginacija. Avtorja fascinirajo emocionalne vezi, ki pa niso vezane zgolj na medcloveške odnose, ampak tudi na odnose ljudi do stvari, reci, pojavov in stanj okrog nas – na pojmovanje prometejske ljubezni. V tej perspektivi zaživi pred bralcem svet bogatih (pris)podob, ki o svetu govorijo globinsko, lahko bi dejali strukturno, in na ta nacin nazorno prikazujejo tako zavedno kot nezavedno, na presecišcu katerih se udejanja naša ljubezen do mnogoterih obrazov, teles, duš, vendar težko recemo, da gre za eroticno poezijo, a gre nedvomno za erotiko življenja in sveta, pri Stropniku kajpak estetsko pretehtano med rado živostjo in melanholijo.